Grad Snežnik je zgrajen na majhni skalni vzpetini na jugozahodnem delu Loške doline. Njegov nastanek najverjetneje sega v 11. stoletje, ko so posvetno oblast nad Loško dolino prevzeli oglejski patriarhi. Z gradnjo utrdb so želeli zavarovati pomembne prometne poti, ki so vodile s Kranjske proti Istri in Kvarnerju. V nekdanji trdnjavi so tedaj nudili potniškim karavanam vojaško spremstvo, spočite konje, hrano in prenočišče.

Grad se prvič omenja v listinah iz leta 1269 v povezavi z gospodi Snežniškimi ali Schnebergi. V približno 750-letni grajski zgodovini se je v gradu vse do konca druge svetovne vojne zamenjalo več lastnikov. Prelomno leto za snežniško posest je bilo leto 1853, ko je z nakupom na dražbi prešla v last zadnje knežje družine Schönburg-Waldenburg. Nekdanja renesančna podoba gradu je s prenovo dobila romantični pridih 19. stoletja. Notranjost ambientov je bila preurejena in razkošno opremljena z vsem udobjem, ki ga je takratni čas narekoval za potrebe lovsko-počitniškega podeželskega dvorca.

Grajski kompleks Snežnik, skupaj s pristavo in parkom, je danes razglašen za kulturni spomenik in naravno znamenitost ter spomenik državnega pomena.