Nagrobnik je svoji ženi Urbani dal postaviti Atimet, ki je bil suženj pri uglajeni družini zgodnjih kolonistov v Emoni. Nagrobnike so običajno imeli le premožnejši ljudje, saj so bili za revne navadno predragi. Glede na to dejstvo omenjeni nagrobnik iz belega marmorja precej izstopa. Prav tako lahko zaradi kakovosti na njem zapisanih verzov sklepamo, da sta bila Atimet in Urbana izobražena sužnja, kar je bilo razmeroma redko.

V Rimskem imperiju so bili sužnji večinoma vojni ujetniki, ki so jih Rimljani po koncu vojaških pohodov uporabili kot delovno silo. Za razliko od rimskih državljanov niso bili svobodni, bili so brez pravic in popolnoma podrejeni gospodarju, ki jih je lahko brez razloga tudi umoril. V redkih primerih so lahko odkupili lastno svobodo ali jo prejeli od gospodarja kot nagrado za uspešno in dobro delo. Posedovanje sužnja je v rimski družbi predstavljalo poseben ugled, saj je odražalo višji ekonomski status družine. Sužnje je bilo namreč treba kupiti in zanje tudi skrbeti, kar je predstavljalo razmeroma velik finančni zalogaj.